POGLED IZ KOTIČKA

Če bi bil tole zapis v nekem osrednjem javnem (da bo še bolj fancy: nacionalnem) mediju, bi najbrž spodaj pisalo, da gre za avtorski zapis, s stališči avtorja pa se uredništvo morda tudi ne strinja. Ker pa to ni slučaj, pa tudi avtor tega zapisa sem menda neke sorte »urednik« te spletne strani, bom s to zadevo – kontra »pravilom« – opravil že takoj na začetku.

Spodnji zapis je namreč izrazit pogled skozi moje oči … oči blagajnika na Letnem kopališču Ukova. Spodnji zapis torej ne odraža »uradne politike« Zavoda za šport Jesenice.

Najprej o naslovu. Zakaj torej Pogled iz kotička? Tak naslov sem izbral zaradi tega, ker na naši Ukovi pričakam obiskovalce pred vrati praktično v kotičku. Če bi želel biti bolj dramatičen, bi zapisal – stisnjen v kotiček pred vrata, pa menda ne smem tega zapisati, da jih na Zavodu ne bom slišal. No, sicer pa … moje mnenje ne izraža nujno stališč Zavoda za šport Jesenice, haha. 😄

👴 PENZIĆI

Blagajnik je prvi stik Ukove z obiskovalci. In kakor stvarem na Letnem kopališču Ukova strežemo, so prvi jutranji stik ljudje, ki pridejo na t. i. jutranjo rekreacijo.

Mal’ čez devet se začnejo nabirati, pa je tja do pol desetih, ko jih spustimo noter, priložnost malce poklepetati, tam v kotičku pred vrati. Težko bi dejal, da gre izključno za starejšo populacijo, saj marsikdo na jutranje razgibavanje pripelje tudi vnuke, nekaj je tudi drugih ljudi, pa vseeno – mojim prvim jutranjim obiskovalcem sem dal ljubkovalno ime penzići.

Penzići pa kakor penzići – radi pridejo mal’ prej. Saj veste, kako stereotipno se je včasih prvi dan v mesecu pred banko delala kolona že ob šestih zjutraj. 😉 Dolgo že nisem vandral naokrog po svetu ob taki uri, pa me zanima – a se to še dogaja?

Na Ukovi se sicer ne zbirajo ob šestih zjutraj, ampak – predstavljam si, da med deveto in pol deseto tečejo prav take debate, kot tečejo v vrsti pred banko: »Kwa boš dons kuhala?«, »Spet se je zaska podražila«, »Ciril je biu učerej nekej teč’n …«, »A veš, kera je umrla?« ipd. 😄

Da pa ne bo slišati, da se iz omenjene skupinice obiskovalcev norčujem, bom povedal še iskreno – gre za eno od mojih najsimpatičnejših skupin obiskovalcev. Pogosto se pred vstopom pohecamo, nasmejimo, smo malce pametni in menda koga oberemo tudi do kosti … če ga ni zraven, kakopak. 😜

Na naslednje ne smem pozabiti: zgodi se, da je kaka simpatična starejša gospa (da ne rečem »mama«, ker sem tudi sam že »ata«) spogledljiva. Zgodi se, da hvaležna stranka prinese kako malico. Zgodi se, da dobim sadje, čokolade in tudi – zakaj bi skrival – kako pivo. Ga seveda spijem z veseljem, ko zvečer pridem domov; take pozornosti pa vstopnice seveda ne morejo nadomestiti.

Še ena stvar je zelo značilna za te moje jutranje obiskovalce: z leti so se organizirali tako, da imajo vsak dan eno dežurno … pa ta pobere od vseh prisotnih članic in članov neformalne skupine po en evro, da jim ob pol desetih ni treba čakati na tiskanje petdesetih računov, ampak gredo noter v »čredi«, kakor pravim jaz.

Ni vsem obiskovalcem to všeč, ampak … realno, so vsi tako znotraj kopališča v dveh minutah, ko je čas za to primeren. V nasprotnem bi trajalo kakih 10–15 minut.

Vse sorte se zgodi … še preden odpremo kopališče. Čisto resno – pogled na delo in obiskovalce iz kotička bi bil brez mojih penzićev čisto drugačen.

Bolj dolgočasen. Tečen. Slabši.

🧒 OTROCI

Če ne bi bilo otrok, bi bila zgoraj omenjena imaginarna skupina obiskovalcev moja najljubša. Z malčki pa se seveda ne morejo primerjati; vsaj po simpatičnosti ne. Morda včasih po radovednosti, haha.

Svoje najmlajše obiskovalce in obiskovalke rad kaj nahecam, se z njimi pogovorim. Rad udarim kako petko, jim tudi »začaram« kak bonbon, če ga le imam na zalogi.

Pri tem imam eno skrito pravilo – ko otroci začnejo neposredno pričakovati (ali celo zahtevati) posladke, jih gotovo ne dobijo. 😜 Sem žleht, ane?

Otroci, podobno kakor penzići, sicer tudi radi kaj prinesejo svojemu omiljenemu blagajniku, pa naj bo to kontra-bonbon, kaka risbica, na travi pred vhodom utrgana rožica … in vse to potem ponosno razstavim. Predvsem pa prinesejo veliko smeha in dobre volje.

In v kotičku pred vrati, ko človek sedi, posluša, švica … po cele dneve, je dobra volja nadvse zaželena valuta.

Otroci prinesejo tudi mnogo obljub (»Danes bom skočila s prve …«) in pohval (»Skočila sem s prve«, »Ati mi je kupil sladoled« …).

Prinesejo živ-žav, skoke, vriskanje, škropljenje, pozabljene rokavčke, šlauhke, igrače in kopalke …

No, ko pa sem ravno pri pozabljenih kopalkah – en dotični gospod iz najprej opisane skupine je nekega dne na kopališču, kakor je trdil on, pozabil kopalke. Ob naslednjem obisku je spraševal po njih in ker jih med najdenimi predmeti ni bilo, je nemo odšel naprej.

Naslednji dan je spet spraševal. Pojasnil sem mu, da kopališče čistimo vsak dan in da bi bile kopalke najdene že prejšnjič, če bi zares ostale pri nas.

Pa je naslednje jutro ponovno spraševal.

In se čez nekaj dni pripeljal sredi dneva na kopališče prav zaradi tega, da bi vprašal, če so se njegove kopalke že našle.

Pa to še ni bilo vse – ob naslednjem obisku je šel kar sam od sebe v pisarno in se tam razgledoval … ker kaj – smo mu njegove pozabljene kopalke skrili v pisarno?

Tudi ni bil čisto srečen, ko sem mu rekel, da to pač ne gre, da se bo sam sprehajal po prostorih, kamor načeloma nima vstopa.

In tako pridemo do naslednje skupine.

😤 GODRNJAČI

Večina obiskovalcev na Letno kopališče Ukova pride, ker se pri nas počutijo dobro. Pridejo, ker v kotičku nad mestom najdejo osvežitev, prijetno družbo, najnižje cene na Balkanu (pa i šire 😉), ker se tam zaposleni trudimo po najboljših močeh in ker jim je obisk kopališča z leti postal nek ritual.

Poletni ritual.

Ker pa je v vsaki košari jabolk tudi kako gnilo in ker se v poletni vročini v kopici jajc kdaj kako tudi pokvari in usmradi … imamo tudi med obiskovalci Ukove nekaj takih, ki jim ni prav to in jim ni prav ono.

Z leti se človek navadi, da so nezadovoljneži vedno isti. In kakor je to pač logično, morajo svoje pripombe servirati blagajniku.

Voda je premrzla, voda je umazana, vode je preveč. Internet ne dela. Ekstra njega nismo obvestili, ZAKAJ smo prejšnji dan popoldan zaprli kopališče, čeprav je padal dež, mi pa smo pač objavili, da kopališče zapiramo.

Vstopnice so predrage. Na stopnicah mu drsi. Obljubljene obnove ni. Otroci ob bazenih vpijejo, se škropijo in skačejo, on pa je prišel imeti mir.

Pivo ni hladno, redar je imel stolp odprt samo 15 minut v dveh urah (pa čeprav dotični(a) sploh ne skače).

Nesposobni smo, ker nimamo urejenega parkinga (čeprav ga imamo sto metrov pod kopališčem).

Stokrat nam je že povedal, da v kabinah za preoblačenje manjkajo kljukice, kamor bo on obesil svoje kopalke, čeprav smo mu stoenkrat že povedali, da so kabine platnene (in se torej obešalnik ne da priviti na platno …), predvsem pa, da kabine niso naše in ne smemo posegati vanje.

Podobno velja za internet in še kako reč, a … takim pojasnilo ne zadošča. Je bob ob steno.

On(a) je tečen(a) že, ko se zbudi, težit’ začne prvemu, ki ga zagleda, nato svoj bes sprosti v nekaj komentarjih na internetu in … mu pride prav tudi kak blagajnik na kopališču.

Saj veste: sonce je premočno, oblaki so prenizko, hrana je zanič, cesto popravljajo že sto let in še to šlampasto … in t’ko se pač ne dela.

Pri tem ne igra vloge, ali ima(m) blagajnik s tem kako povezavo ali sploh nobene, treba je godrnjat, ane? 😉

Posebna kategorija godrnjačev so tudi tisti, ki svoj bes usmerijo v blagajnika, če jih prijazno opomni na kako pravilo.

Recimo: vstopa na kopališče ni brez kupljene vstopnice.

Je čisto vseeno, če dotični želi skozi vrata v kopališke objekte samo na pijačo, samo da odnesem nešto sinu, ne bom se kopal, a ne vidiš, da nimam ničesar s seboj in podobno … ker takim ljudem pojasnilo, da plačajo za VSTOP na kopališče in ne za tisto, kar bodo počeli notri, ne pove bistva.

V nasprotnem lahko pridemo do situacije, ko bo nekdo trdil, da bo oziroma je bil v vodi samo enkrat, ostali pa X-krat in mora torej njegova vstopnica biti cenejša.

Nekdo od obiskovalcev mi je letos celo grozil z ubojem, ker ga nisem pustil skozi vrata:

»Jel ti znaš, ko sam ja? Ja sam taj i taj! Zapamtio sam ja tebe! Što nisam izvadio utoku i odmah te ubio … ali srest ćemo se mi još!«

Ali pa tisti, ki bi vstopili na kopališče v času rekreacije (da bodo dobili svoj ležalnik), ne bi pa zanjo plačali.

Pa tisti, ki smatrajo, da mora biti po določeni uri popoldan zanje vstop še cenejši, če ne celo brezplačen; ker … tudi mleko v trgovini je od 16:30 dalje cenejše kakor zjutraj, ane? 🙂

In oni, ki so: »Ja sam platio, ne zanima me, ja hoću ležaljku, nađite mi je.«

Da pa ne bo izpadlo, da smo godrnjačem posvetili preveč pozornosti, povejmo jasno:

Tak je le kak odstotek ljudi.

Večina je nad skritim kotičkom nad mestom preprosto navdušena. Mi pa nad obiskovalci. ❤️

🚗 PARKIRANJE

Obilno, ampak res OBILNO smo letos pred sezono obveščali obiskovalce, da zaradi obnovitvenih del na odseku Tomšičeve ceste med Gimnazijo in Vavpotičem letos parkiranje ob cesti ne bo oziroma ni možno, saj je Ukova zaradi tega edina obvozna cesta med večino Tomšičeve in središčem mesta.

Tudi s tem v mislih smo obiskovalcem v dogovoru z osnovno šolo odprli nogometno igrišče 100 metrov pod kopališčem.

In ker je pogosto pri nas gužva, smo opisali tudi nekaj alternativ v relativni bližini, ob tem pa Jeseničane skušali spodbuditi, da na kopališče pridejo peš.

Veste kaj?

Ni se prijelo.

V prvih dneh je bila cesta enako kaotično poparkirana kot v minulih sezonah. V nekaj dneh so nato problem rešili občinski redarji, ki so najprej podelili množico opozoril, nato pa tudi kazni (80 EUR).

Še se je v poletju zgodilo, da se morda komu ni zdelo čudno, da se lahko ob dveh popoldan pripelje pred vrata, pa tam ni nobenega drugega avtomobila.

Nekaj takih sem prijateljsko opozoril (če sem jih videl) in večina se je zahvalila.

Bili pa so tudi taki, ki so zamahnili z roko, češ … »Samo na kavo grem, saj bom hitro nazaj.« Pa je nato tista kava stala nekaj čez 80 EUR.

Bili so taki, ki so parkirali nekaj metrov od vhoda, pa jih nisem videl oziroma opozoril, in je … bil obisk kopališča drag.

Bili so celo taki, ki so listke za nepravilno parkiranje dobili višje na Ukovi, na cesti in gor na placu nekdanjega letnega gledališča.

Morda je smotrno tudi povedati, da sta na obeh straneh ceste okrog kopališča postavljena znaka za prepovedano ustavljanje in parkiranje.

Če so se naši obiskovalci na trd način morali naučiti tega, da letos parkiranja ob cesti ni, pa je tisti drugi del (prepovedano je tudi ustavljanje) očitno predstavljal bolj zahtevno nalogo.

Ker … »Kdo bo men’ prepovedal, da se ustavim pred vrati, stopim ven, zložim otroke, odprem prtljažnik in ven zložim torbe, ležalnike, brisače in se ‘takoj’ odpeljem?«

Kake nesreče sicer letos k sreči ni bilo, nekaj nevarnih situacij (predvsem z udeleženimi otroki) pa vseeno.

Menda bodo morali redarji oziroma policisti v bodoče rešiti tudi to težavo na podoben način, kakor parkiranje.

🌍 OBISKOVALCI OD DRUGOD

Pomalem se podpisani v vseh teh letih ukvarjam tudi s socialnimi omrežji in prav zanje v zadnjih letih zelo rad opravim kak krajši pogovor z obiskovalci iz tujine.

Saj vedno ponavljam enaka vprašanja, ampak … zanimivo, od kod vse se pojavijo ljudje na našem kopališču.

V minulih letih se spomnim obiskovalk in obiskovalcev iz Nemčije, Nizozemske, Baltika, Skandinavije, Poljske, Češke, Slovaške, Belgije, Švice, Rusije in Ukrajine, pa ZDA, Turčije, Gane … in kdo ve, od kod še vse.

Klepet pred kamero v kotičku najbrž ni nekaj, kar bi vnaprej pričakovali, večinoma pa se na mojo željo odzovejo prijazno.

Saj je res, menda so vsi nekje v Sloveniji na dopustu, pa v vročih dneh s pomočjo modernih tehnologij odkrijejo naše kopališče.

Preveč bi se hvalili, če bi trdili, da pridejo prav zaradi Ukove k nam iz tujine, ampak … vam zaupam nekaj?

V vseh letih NITI EDEN ob odhodu ni omenil, da bi ga kaj motilo.

Ne zdi se jim zastarela in zanemarjena stavba, nihče jih ne šprica, pivo je OK in poceni, voda je čista in primerne temperature … predvsem pa so PRAV VSI navdušeni nad skakalnim stolpom. 🏊‍♂️

Tudi sicer je bilo iz kotička letos opaziti kopico tujcev oziroma pohodnikov z nahrbtniki, ki so včasih prišli po kako informacijo, večinoma pa kar sami – gledajoč izmenično v svoje telefone in na cesto – rinili tja gor v hrib.

Obiska tujcev seveda ne moremo pripisati kakim našim dejavnostim, bolj gre za uporabo tehnologije in beg pred poletno vročino.

Ko pa smo že ravno omenjali navdušenje nad stolpom … pri tem pa si nekaj zaslug menda lahko pripišemo sami.

Nekaj let dela pri promociji bazena se je namreč začelo izrazito manifestirati pri obisku ljudi iz drugih krajev Slovenije.

In tu ne govorimo le o posamičnih primerih, pač pa o pravi epidemiji obiskovalcev iz krajev, kjer bazene sicer imajo … nimajo pa stolpa.

Tako nam redno Ukovo obiskujejo kopalci iz Ljubljane, Medvod, Kranja, Škofje Loke, Tržiča, Radovljice ter tudi bolj oddaljenih slovenskih krajev. Z Obale recimo, pa z Dolenjske in Štajerske.

In kako fajn je šele slišati spomine kakega bivšega Jeseničana, ki se na Ukovi pojavi po desetletjih in z nami deli nekaj spominov!?!

Prav vseh naših obiskovalcev smo zelo veseli in prav vsi pohvalijo fenomenalno vzdušje na našem biseru nad mestom.

Samoljubno ob tem lahko priznam(o), da smo vsake pohvale veseli, ob tem pa se zavedamo, da je vse skupaj plod trdega dela vseh udeleženih.

☀️ NAJBOLJŠI BAZEN V SLOVENIJI

Letos smo imeli – kar se vremena tiče – fenomenalno sezono.

Kolikor so mi poznana dejstva, natančne številke sicer ne, smo – takole čez prst – v dobrih dveh mesecih menda imeli okrog deset tisoč obiskovalcev.

Zadovoljnih obiskovalcev.

Da je med njimi kdo prisopihal v breg in bil zatežen, je pa menda tudi jasno, statistično zanemarljivo in v resnici ne bistveno.

S tem ne želim reči, da pripombe obiskovalcev niso pomembne, saj nas le-te motivirajo k izboljšavam. Naš čarobni kotiček nad mestom pa je v vsakem primeru vsako leto še nekoliko lepši, dodelan in … prepoznavnejši, v skladu z našimi zmožnostmi pač.

Pogosto rečem obiskovalcem, da je ta naš biser ob robu gozda najboljši bazen v Sloveniji.

Ker … kje pa še imajo bazen NAD mestom?

Kje ga imajo praktično v objemu narave, saj je hrib oziroma gozd neposredno čez cesto?

In kje, na katerem kopališču je ob sončnih dneh bazen obsijan prav vsako minuto njegovega obratovalnega časa?

Pri tem pa njegovega največjega aduta, že prej opisanega stolpa, ki s svojo mogočno podobo kraljuje nad prizoriščem, sploh še omenili nismo.

Ali to pomeni, da smo Ukovarji brezhibni, najboljši, da nas nihče ne more zamenjati?

Ali to pomeni, da se ne moremo izboljšati?

Prav gotovo ne.

Iz svojega (zornega in dejanskega) kotička pa s polno odgovornostjo trdim, da se vsi udeleženi trudimo po svojih najboljših močeh.

V svojem imenu se ob koncu tegale prostega spisa zahvaljujem vsem, ki mi pomagajo pisati zgodbo Letnega kopališča Ukova.

Pri tem imam v mislih napore vodstva Zavoda za šport Jesenice, vzdrževalcev in čistilk, pa reševalcev iz vode in redarjev na stolpu, tudi najemnika lokala in njegovih zaposlenih in ne nazadnje odgovornih v občinskem vodstvu, ki …

Ah, pa kaj bi to.

Bo še kdo kaj neumnega skombiniral v svoji betici.

Rad bi preprosto rekel:

❤️ UKOVA JE ZAKON!